»Ko smo izvedeli, da se punca iz vasi ženi, smo povprašali za datum in uro poroke, da smo ta dan na poti, ki je vodila od hiše, postavili šrango, da nam svatje niso ušli. Na vsako stran ceste smo postavili smreko in med njiju napeli napis Pozdravljena, ženin in nevesta. Čez cesto smo dali debel hlod, šrango, da je preprečil prevoz svatov naprej. Ker sem se znal pogajati, sem moral velikokrat biti glavni fant pri šrangi. Ko so se svatje pred šrango ustavili, je nevestina priča rekla: »Pobi, kaj je zdej to? Nam se mudi v cerkev, kjer nas čakajo.« Takoj smo začeli govoriti: »To ne gre tek. Vi nam hoč′te odpeljat najlepšo rožico iz naš′ga vrta, mi smo jo čuval′, da je postala tek lepa, kot je danes vaša nevesta, zato si zasluž′mo plačilo za naš trud,  al′ pa nam jo vr′nte. Če vam pa kaj ne paše, imamo  zanjo ženinov, kol′kor jih hoče.« Starešina je odgovoril spravljivo: »Kol′ko pa hoč′te za tole nevesto?« Nadaljeval sem: »Ja, glejte, ravno nizka cena ne bo, je iz poštene hiše, lepa je, pa če se ženinu nebi dopadla, ponjo sploh nebi prišel.« Ceno smo ‘napeljali’ na vsoto ali pa na predmet, ki smo ga imeli boljšega kot svatje. Npr. namesto, da štejejo denar, ga naj tehtajo. Sam sem že teden prej hodil menjat denar na banko v Šoštanju, da smo imeli veliko drobiža. Starešini, priči, smo zastavljali tudi vprašanja in če ni pravilno odgovoril, je moral plačati. Ko so to opravili, sta morala  starešina in ženin prežagati šrango (hlod), nevesta je lahko pomagala. Žaga je bila stara, skrhana, neuporabna, tako da je bilo potrebno precej truda. Seveda niso bili uspešni. Zato smo jim za trud podali kozarčke vina, mi pa smo hlod prežagali. Vedno smo nevesti in ženinu kupili lepo darilo. Z zbranim denarjem smo naredili šrangerijo v gostilni, velikokrat tudi v sušilnici hmelja v Rečici. Ker je bilo v njej veliko hmeljskega prahu, oblečeni pa smo bili v srajce iz najlona, so bile le-te od potu za vratom čisto rjave, saj se je z lesenih podnic dvigal prah.« FK

»Ob poroki sem imel šrango, na kateri sem moral odgovarjati na številna vprašanja glede neveste. npr. njen datum rojstva, višina, teža, številka čevljev itd. Na koncu smo s pričama plačali odškodnino in smo lahko odšli naprej. Ko so fantje napravili veselico, sva bila povabljena tudi mladoporočenca in pri tem dobila darilo.« FP

»Ko se je možilo dekle iz našega kraja in če je po poroki odšlo živeti drugam, smo domači fantje pripravili šrango. To je pomenilo, da smo poročni povorki na poti pred matičarja oziroma v cerkev pripravili oviro, ob kateri smo od ženina in njegove priče zahtevali odkupnino za nevesto. Za svate smo pripravili nekaj posebnih vprašanj in preizkušenj, vse pa se je končalo tako, da smo fantje dobili nekaj denarja. Šele nato so svatje lahko nadaljevali pot. Za dobljen denar smo si šrangarji pozneje pripravili zabavo. Do polnoletnosti nisem smel sodelovati pri šrangi.«JK

»V Rečici ob Paki so na dan poroke fantje pripravili šrango. Glavni pri šrangi je bil Peter Podgoršek, kateremu sta morala bodoči mož in njegova priča plačati za vsak nepravilen odgovor. Moža so spraševali o ženinih lastnostih in navadah. Ponudili so mu kozje mleko in ga je pravilno prepoznal. Moji svatje so pretentali Petra, da jim je v naglici ali podzavestno dal pismo z denarjem, pa so mu ga potem prijateljsko vrnili. Fantje so nama dali za poročno darilo kravje ‘telige’, ki jih imava še danes. Zelo ganljiv je bil prizor, ko so nama po končanem cerkvenem obredu plesali krajnski folkloristi na poti od domače cerkve do današnje Hiše mladih.« ZK

»Fantje so v dogovoru z ženinom pripravili šrango, predvsem zaradi ohranjanja običaja. Ko je ženin dal fantom na razpolago dve kuverti z različno vsoto denarja in rekel, da naj izberejo, katero bodo vzeli, so  bili pametni in vzeli kar obe.« DL