Fantovski običaj je bil tudi nabor  ̶  štilnga. Iz Šoštanja so dobili vabilo, da se mora nabornik Franc Kačičnik javiti vojaški komisiji v Šoštanju za odreditev služenja vojaškega roka in kraj namestitve. »V Šoštanj smo se fantje odpeljali skupaj z vlakom in tam so nas po nekem ključu v telovadnici razporedili v rodove in kraje, kjer bomo služili domovini različno dolgo. Dobili smo datum, kdaj odhajamo na služenje. Spremljali so nas prijatelji, ki še niso bili v vojski, da so nam ‘pomagali nositi breme’, se skupaj z nami poslavljali tako, da smo odšli od gostilne do gostilne, prepevali in pili, saj smo se poslavljali od otroštva. Pri vojakih bomo postali odrasli. Precej utrujeni smo se nato z vlakom vrnili v Šmartno.« Spominja se tudi, kako so včasih, ko še ni vozil vlak, odšli fantje že dan prej v Šoštanj z vozovi. FK

»Poseben običaj je bila tudi štelnga (nabor), ko smo se fantje (15–16 let) sposobni za služenje vojaškega roka, po nalogu države morali zglasiti na najbližjem uradu ljudske obrambe, kjer smo dobili nalog za služenje vojaškega roka. Na vasi, v Šmartnem ob Paki, smo ta običaj praznovali tako, da smo se naborniki zbrali, punce so nam nadele šopke, nato pa smo se na štelngo odpravili s traktorji in vozovi v Velenje. Po opravljenih formalnostih smo se vrnili v Šmartno, kjer je sledila zabava s petjem, plesom, hrano in pijačo. Seveda so nas punce počakale in se nam na zabavi pridružile. Slaba stran običaja pa je bilo služenje vojaškega roka, takrat pa marsikatera (punca) ni počakala.« MP