»Na predvečer Miklavževega goda je potrebno pripraviti krožnike in peharje, da ima Miklavž kam natresti svoje dobrote. Otroci so verjeli, da ima Miklavž dve knjigi: eno zlato in eno črno. Pridnost otrok se zapisuje v zlato knjigo, njihovo porednost pa v črno knjigo. Tako Miklavž ‘vse ve’. Zato je potrebno biti priden, če ne gre drugače, vsaj v zadnjih tednih pred prihodom Miklavža.

»Šega Miklavž sega že v predkrščansko obdobje, v katerem so znani parkeljni ali hudiči, ki so simbolizirali duhove rajnih, ki se jim je v 12 stol. pridružil Miklavž.

»V 30. letih 20. stol smo sv. Miklavža lepo pričakovali, nismo bili zahtevni. Nikoli nismo rekli, kaj nam mora prinesti. Kar smo dobili, smo dobili.« PŽ

»Sv. Miklavž je prinesel za darilo oblačila (pogosto jopico), sadje, kekse, fige, bombone in Miklavževo šibo.« MD

Ko je v prišel parkelj po vseh štirih v kuhinjo,  je godel, za sabo vlekel verigo. Otroci so hiteli na kolenih molit. Nekajkrat je prišel v kuhinjo tudi Miklavž, ki je prinesel suhe hruške in jabolko. Vsako leto je na krožniku pustil suho sadje, včasih fige in celo pletene nogavice. ML

»Maral pa nisem Miklavževega večera seveda le do trenutka, ko so odšli parkeljni, saj so le-ti bili zelo napadalni in jih je tudi sv. Miklavž zelo težko obvladal. Čeprav so bila darila sv. Miklavža skromna, smo jih bili zelo veseli.« FP

»Obeh dobrih mož (Miklavža in Božička) sva se z bratom veselila že kakšen mesec prej«. Spominja se, kako so bili otroci pred staro šolo na viharen popoldan vznemirjeni ter o pričakovanju tiho klepetali, ker je bilo takrat prepovedano govoriti o tem ‘dobrem možu’ Po pouku so takoj stekli domov in bili zelo pridni. Še posebej so pazili vhodna vrata, da so bila zaklenjena. V temi so pred vrati parkeljni rožljali z verigami. Še danes se spomni, kako se jih je bala in hitela molit, kljub temu, da jih ni nikoli videla. Nekoč so prišli v kuhinjo sv. Miklavž in angelčka. Meni, da so bili to Franček in Vida Klančnik ter Bernarda Podkrižnik. Otožno je dodala, da dokler je živel ata, so bila darila bolj bogata, po njegovi smrti 1956. leta pa skromna. Vedno je bila volna, suho sadje, kakšen bombon in šiba. MŽ

Po II. svet. vojni je bilo miklavževanje še leto ali dve javna prireditev, potem se je preselilo v intimnost družinskih okolij. Na javni ravni ga je potem zamenjal umetno uveden dedek Mraz. Da bi bil bolj ‘pristen’,  so snovalci uporabili nekaj stereotipnih upodobitev Maksima Gasparija«.

»Tretji obdarovalec je Božiček, ki je neviden duh in prinese božična darila.

»Božič je bil najlepši praznik za nas. Takrat smo okrasili božično drevo, postavili jaslice, peli božične pesmi, nikoli ni manjkala sveže pečena potica.«

Tudi Božiček jih je obiskoval do leta 1956, do smrti očeta. Proti večeru se je v njej naselilo veliko pričakovanje, ki ga je delila skupaj z mamo. Komaj je čakala, kdaj bo zacingljalo, in takrat se je Božiček iz podstrešja spustil po stopnicah v veliko sobo, ‘hišo’ in postavil v kot darila, potem pa je zopet odcingljalo  proti podstrešju. Takrat so vsi odšli pogledat, kaj je prinesel. »Ko smo odprli vrata ‘hiše’, sem zagledala pod Bogkovim kotom okrašeno smreko, pod njo jaslice in zraven darila. Danes vem, da so starši prej vse okrasili na podstrešju, potem pa je oče s spremstvom prinesel to v ‘hišo’. Enkrat sem dobila veliko leseno gugalnico, brat gugalnico v obliki konja, drugič sem dobila lepo oblečeno punčko v vozičku s posteljnino, brat pa celo železnico. Ker so bile takrat za hrano in oblačila še živilske karte, so bile vedno zraven tudi napolitanke, keksi, pomaranče in sladkarije. Darila sva dobila samo otroka. Božično drevo je bilo okrašeno z doma pečenimi keksi ter s sladkimi bomboni, zavitimi v barvni stanjol papir. Ker sem bila starejša od brata, sem vedno hotela spati tako, da sem imela glavo blizu drevesa, da sem lahko na skrivaj vzela z drevesa kakšen bombon ali keks.« MŽ