»Likof obhajajo ljudje po vsakem večjem končanem delu, tako po mlačvi (delo, povezano s spravljanjem zrnja iz klasja s cepcem ali mlatilnico), pri metju prosa (drobiti, treti, ločevati zrno prosa od stebla), po končani stavki (po končanem postavljanju snopov) itd. Znak likofa je smrečica, ovenčana (okrašena) s traki, ki jo postavijo na streho ali na vrh kakega drevesa. Prvo noč stražijo, da jim nihče ne odnese smrekice, ker bi bila to sramota. To velja samo za prvi dan. Komur se posreči odnesti snop ali smrekico, dobi štefan vina. Pri metvi je običajna neka kašnata jed, pečena kaša, polna jajc in mesa, ki se imenuje luknja«.

Gospa Mija se spominja tudi, kako so v njeni mladosti doma kožuhali (ličkali).  

Najprej so koruzo potrgali na njivi ter jo pripeljali na domače dvorišče, kjer so se že popoldan zbrali sosedje. »Otroci smo pri kožuhanju (ličkanju) pomagali, zlasti pa smo vlekli na ušesa, kaj so se starejši pogovarjali. Vmes so pripovedovali vice, prepevali, če je bila kakšna koruza črna, so koga z njo namazali … Proti koncu kožuhanja je prišel še godec in ob zvokih harmonike smo zaplesali. Miza je bila polna kruha in mesa, peciva, pijače, za otroke mošta in čaja.« MŽ

»V mladosti mi je bilo predvsem zanimivo ličkanje koruze, ker smo se takrat igrali različne igre, se veselili in prepevali. Fantje so dekleta vedno namazali s koruznimi laski, da smo bile vse črnih obrazov.« DL

Običaji pri mlačvi so se z leti spreminjali. »V 50. letih 20. stol. so žanjice s srpi žele pšenico in jo povezovale v snope, fantje pa so jih obesili v kozolec, da so se posušili. Pri obešanju so si pomagali s ‘hlapcem’ (stol, ki so ga obesili) in z vilami, ki so  imele dva rogova. Posušene snope so na podu marofa mlatili s cepci 4 mlatiči. Po 60. letu 20. stol. je mlatiče zamenjala mlatilnica. Slamo so s slamoreznico zrezali ter jo porabili kot hrano živalim, pšenico so nasuli v vetnek, kjer je skozi spodnjo režo padalo zrnje, pleve in prah pa je odneslo skozi zgornjo odprtino. V 80. letih 20. stol. je vse to delo opravil kombajn na njivi, ob koncu je bilo potrebno le zavezati vreče. »Ker je vse delo opravil kombajn avtomatsko, sva s prijateljico mislili, da se bo ustavil, tudi ko bo polna vreča, tako da jo bova lahko v miru zavezali. Žal je le najino vpitje opozorilo strojnika, da je stroj ustavil. Kot otrok sem se mlačve zelo veselila, saj smo otroci lahko s podesta na kozolcu skakali v omlateno slamo. Ko je bilo vse delo opravljeno nas je čakal sveže pečen kruh, potica in buhteljni z marmelado, pijača, ob tem pa smo si pripovedovali vice, anekdote ter se smejali.« MŽ