»God je osebni praznik, povezan s koledarskim dnem svetnika ali kakega božanstva, po katerem smo dobili ime. Poleg teh moramo upoštevati tudi nesvetniška imena. Korenine izbire imen in njihovo proslavljanje segajo že v antiko, ko so praznovali rojstni dan skupaj z dnevom posvetitve kakemu antičnemu božanstvu«.
God so praznovali že v antiki. »Sama beseda god pomeni, da je za človeka prišel pravi čas, da je ″goden″, dozorel. Beseda pomeni še prijetnost, večnost in sploh praznik«.
»Danes voščimo za god, včasih pa so rekli, da gredo vezat god. To je spomin na stare šege na Slovenskem, ko so človeka za god zvezali, celo pretepali ali davili, samo da se je z dejanjem »odvezal«, rešil. Taka dejanja so bila oddolžitve, pojedine ipd. Z njimi se je godovanec simbolično odvezal vseh nevarnosti in zlih sil, ki so prežale nanj in njegovo zdravje. Zato so namesto besede god npr. na Štajerskem poznali tudi izraz rešitev ali rešilnica.
V raziskovalni nalogi z naslovom Ko sem še majhen bil smo našli star pregovor ̶ Danes je tvoj god, used se v en kot, pij in pa jej, pa dobro se imej. Iz naloge smo izvedeli še, da so včasih sorodniki prišli godovniku na večer pred godom igrat na verige, škafe … Eden izmed njih je šel v hišo, mu povedal pesem ali mu po domače voščil, potem pa jih je slavljenec povabil noter in jih pogostil. Včasih so pravili, da ima rojstni dan vsaka žival, god pa samo človek; da so praznovali bolj skromno in so bila darila drugačna; da so povabili prijatelje in družinske člane; da so praznovali doma in so se šli razne igre in tekmovanja; da so slavljencu prišli sosedje na predvečer ofirat; da je bil z njimi nekdo s harmoniko, ki je spremljal veselo petje; da se je praznovanje zavleklo do zgodnjih jutranjih ur, saj je bilo precej hrane in pijače.
»Ofiranje je ena še zelo živih navad na Štajerskem. Takrat se je zbrala skupina sosedov (deset, tudi več), zraven pa so povabili tudi godca (ta za ofiranje ni prejel plačila). »Igrali« so na vrata peči, kuhalnice, vile, žlice, kozarce in stare lonce. Zapeli so kakšno priložnostno pesem, ki je bila živahnejša, zato, da so lažje zraven toukli (udarjali). Zunaj so morali zapeti tri pesmi, pri tretji je prišel slavljenec odpret in jih povabil v hišo«.
“Do 70 let 20. stol. niso praznovali rojstnih dni, ampak so večer pred godom slavljenca, domači in sorodniki ofirali tako, da so pod oknom zapeli ter ropotali s pokrovkami. Slavljenci so za šalo koga polili z vodo, potem pa so vse povabili na hrano in pijačo in zabava se je pogosto zaključila zjutraj, ko so morali v hlev ali na njivo.” ML
“Družino in sorodnike povezuje že vse življenje ofiranje. Na večer pred godom smo slavljencu vedno ofirali, če ne z drugim, kar s pokrovkami, majhnimi lonci, žlicami, kuhalnicami … Kadar so prišli ofirat sorodniki iz Andraža, so pripeljali s sabo tudi muzikanta. Po začetnem presenečenju smo vse prisotne povabili v hišo in jih pogostili s potico, domačim kruhom, pecivom in pijačo. Vmes smo tudi peli in plesali.” PL
“Na predvečer 19. marca, ko goduje sv. Jožef, so moji mami Jožici in meni prišli voščit sorodniki. Temu voščilu se je reklo ofiranje, ki je bilo precej glasno voščilo, saj so sorodniki prišli pred naša domača vrata z različnimi predmeti, s katerimi so povzročali precej hrupa. Seveda so ob tem tudi ubrano zapeli.” JK
»Ker sem vedno rada pela, sem leta 2008 pri skupini Vesele babice nadomestila onemoglo Faniko Ažman. Z njimi še danes hodimo ofirat, peti za rojstne dni in okrogle obletnice. Nikoli ne bom pozabila, kako je njihova članica odšla z njimi pet kot presenečenje na svojo 80-letnico v Florjan. To je slavljenka ugotovila šele, ko so prišle na osvetljen oder in zapele: »… vse najboljše zate, draga Mici.« ZK
»Včasih nismo praznovali rojstnih dni, pač pa godove. Na večer pred godom oziroma pred zavetnikom smo s pokrovkami ropotali pod oknom ali pred vrati godovnika. Brata, ki sta igrala inštrumenta, sta zaigrala na klarinet in harmoniko. Godovnik nas je pozdravil skozi okno in nas poškropil ali polil z vodo. Daril takrat nismo dobili. Ta običaj negujemo še danes. Zbere se vse ožje sorodstvo, prinesemo manjša praktična darila, godovnik pa nas pogosti. To je meni eden najljubših običajev, saj ohranja vez in druženje med nami.« BČ