»Po drugi svetovni vojni smo ob zelo starem krščanskem prazniku vseh svetih, uvedenem leta 835, dobili še naziv dan mrtvih (danes dan spomina na mrtve). Kronisti so v 19. stol. poročali, da so na ta dan ljudje imeli navado okrasiti grobove z mahom, svečami in cvetjem. To je bilo povezano s predstavami, da se duše umrlih vračajo in na grobovih opazujejo, kdo jih bo obiskal. Verovanje v duhove umrlih je bilo zelo močno in je spremljalo številne šege in navade od rojstva do poroke ter smrti. Ljudje so verovali, da imajo duhovi prednikov posebno moč in da skrbijo za njihovo zdravje in splošen napredek. Zato so jim morali biti naklonjeni in jim z različnimi dejanji to tudi pokazati«.

»V 20. stol. smo 1. novembra zvečer vsi družinski člani na kolenih zmolili vse 3 rožne vence, potem pa so jedli kuhan kostanj. Ko je umrl kdo od domačih, smo bedeli ob mrliču celo noč, molili, peli verske pesmi in se pogovarjali.« ML

»V 20 stol. so molili ter peli verske pesmi in žalostinke brez spremljave instrumentov ob bedenju pri mrliču.« MK

»1. novembra zvečer smo zmolili vse 3 rožne vence, po molitvi pa smo lupili in jedli kostanj ter pili mošt. Od leta 1956 hodim k molitvi v cerkev. Dokler je živel star ata, smo tudi vsako nedeljo zvečer zmolili cel rožni venec. Ko je kdo umrl, smo ob njem  bedeli celo noč ter molili, se pogovarjali, peli ljudske, verske pesmi in žalostinke.« MŽ

»1. novembra je bila domačija polna obiskovalcev, sorodnikov, daljnih sosedov, ljudi, ki so se odselili iz kraja in so prišli na grobove umrlih sorodnikov … Po dopoldanskem obisku maše je mama pripravila okusno kosilo z juho, pečenko, krompirjem, solato in potico. Popoldan smo vsi člani družine obiskali grobove sorodnikov na pokopališču, po vrnitvi pa smo morali zmoliti cel rožni venec. Nato smo lupili kostanj in pili jabolčnik.

Kadar je kdo od domačih ali sosedov umrl smo ob njem bedeli celo noč. Veliko smo molili za spokoj umrlega, peli verske pesmi in se šli igre  ̶  ‘Rihterja tovčt’, ‘roke lomit’ …« PL