Občina Šmartno ob Paki leži v ravninskem delu spodnjega toka reke Pake. Nekoč je bilo to izrazito agrarno področje z razvitim vinogradništvom, hmeljarstvom in ostalo kmetijsko dejavnostjo. Kraj in občina nosita ime po farni cerkvi sv. Martina. Občina je ena izmed manjših v Republiki Sloveniji in je del savinjske statistične regije. 1. januarja 2018 je bilo v občini 3224 prebivalcev (SURS). Površina občine meri 18,2 km² in jo sestavlja 10 vaških skupnosti.

OBIČAJI

Beseda običaj se je na slovenskih tleh uveljavila razmeroma pozno, in sicer šele v 2. polovici 19. stol., ko se je iskala potrditev za narodno samostojnost s poudarjanjem jezikovnih vezi z drugimi slovanskimi narodi, zlasti s Hrvati in Srbi, pri katerih običaj pomeni popolnoma isto kot pri nas šega in navada.

»Navade so bolj ali manj redna človekova vsakdanja in praznična opravila ali dejanja, ki se ponavljajo enkrat ali večkrat na leto, na določene dneve, ob določenih priložnostih. Navada (pogosto razvada) je tudi npr., če pred začetkom dela vsak dan pijemo kavo. Navade so pogosto zgolj dejanja, ki smo jih vajeni, nekaka pravila za življenje in obnašanje, šege pa so nekaj globljega. Pri posameznih dogodkih in dejanjih vzpostavljajo ljudje globlje povezave. Dejanja in njihovi sestavni deli dobivajo simboličen pomen. Povezani so s človekovim obzorjem in pogledom na svet, v katerem živi, hkrati pa sestavinami, ki jih je podedoval od prednikov. Pri šegah govorimo torej o medčloveških odnosih in dejanjih, ki se prav s temi odnosi dvignejo iz vsakdanjega povprečja na pomembnejše, poudarjeno ali praznično mesto v skupnosti. Številne šege so povezane z najrazličnejšimi oblikami verskega življenja posameznika, družine ali naroda v celoti. O izvoru besede šega strokovnjaki še niso izrekli dokončne sodbe. V nekaterih slovenskih narečjih pomeni razpoloženje in zvitost. Povezujejo jo tudi s šalo ali burko. Zato še danes pogosto pravimo šaljivcu, da je šegav. Tako kot navade so šege del vsakdanjega in prazničnega življenja. Prav gotovo to niso le prazniki« (Bogataj, 1998, str. 8). Isti vir še navaja: »Šege in navade so področje človekove kulture in načina življenja, ki je tesno povezano z njegovim odnosom do sveta, z različnimi oblikami verovanja, čustvovanja in pripadnosti družbenemu okolju ali skupnosti. Človeka spremljajo od rojstva do smrti, zato govorimo o šegah in navadah, povezanih s pomembnimi mejniki v človekovem življenju (npr. rojstvo, krst, mladostna vzgoja, poroka in zakon, smrt)«.

»V etnologiji so običaji – šege ločene v tri zvrsti: 1. šege življenjskega kroga (ob rojstvu,  poroki in smrti); 2. koledarske ali letne šege; 3. delovne šege (likof). Šege urejajo in odsevajo razmerje med posamezniki v skupnosti, jih povezujejo, jim dajejo varnost«.

»Običaji se prenašajo iz roda v rod po ustnem izročilu in jih ohranjajo sami udeleženci. Življenje na vasi se je do danes že bistveno spremenilo, majhnih kmetij ni več in tudi tistega tipičnega življenja na vasi ni več. Ohranjanje običajev bo vedno bolj naloga Občine, MC-ja in kulturnega,turističnega društva in drugih društev.« FK

»Da se stari običaji v našem okolju ohranijo, naj bi poskrbelo predvsem kulturno in turistično društvo ter društvo vinogradnikov in kot koordinator javni zavod MC.« JK